Vpliv jezika diplomacije na normo knjižnega jezika

Headnote

Clanek se ukvarja z vprasanjem, s kaksnimi tezavami se srecujemo - zaradi zgodovinskih, kulturnih, druzbenih in drugih okoliscin - pri prevajanju izrazja iz diplomacije. Glavna ugotovitev je, da je na Slovenskem jezik diplomacije (se) v nastajanju, zato bi ga morali strokovnjaki cimprej standardizirati, da ne bi prihajalo do ne najbolj posrecenih (ali celo napacnih) prevodov teh izrazov .

Kljucne besede: diplomacija, slovenscina, prevajanje, strokovni jezik

The article deals with the issues that arise in translating the terminology of diplomacy-due to historical, cultural, social, or other circumstances. The main finding of the study is that the Slovene diplomatic language is (still) developing and should therefore be standardized by experts as soon as possible to avoid poor (or even wrong) translations of this terminology.

Keywords: diplomacy, Slovene language, translation, terminology

0 Uvod

Jezik diplomacije sodi med najbolj zapletene strokovne jezike, saj se v njem uporablja veliko izrazov v latinscini in francoscini. Tistim, ki se ukvaijajo z diplomacijo kot vedo in stroko, so taksni izrazi ter njihov pomen povsemjasni, drugim, ki se z diplomacijo srecujejo le obcasno, pa ne povedo veliko. Cetudi bi morda lahko kdo dejal, da ima vsak strokovni jezik posebne znacilnosti in poimenovanja, ki so v nacionalne jezike tako rekoc 'neprevedljivi', pa si na tem mestu drznemo trditi, da to za jezik diplomacije (kar ni isto, kot diplomatski jezik!),2 velja se toliko bolj. K temu je prispeval predvsem razvoj jezika diplomacije, ki se je razvijal skozi stoletja ter vase inherentno srkal vse jezikovne posebnosti in prvine, ki so lastne diplomaciji kot aktivnosti drzav in diplomatov. Skozi stoletja jezik diplomacije ni bil podvrzen puristicnim pristopom, kar se kaze predvsem v tem, da so se izrazi usidrali tako mocno, da jih je (bilo) tezko spreminjati.

Cetudi so Udovic, Zigon in Zlatnar Moe (2011: 270) ugotavljali, da strokovni jezik diplomacije sodi v sirsi okvir pravnega jezika, moramo tu dodati, da strokovni jezik diplomacije sega tudi na druga podrocja: od kulturologije in sociologije do politologije in zgodovine. Vsekakor je diplomacija v znanosti pozicionirana v vmesnem polju med mednarodnimi odnosi in pravom; natancnejsa analiza pa pokaze, da diplomacije ne moremo obravnavati loceno od sorodnih ved, npr. humanisticnih, predvsem kar se tice jezika z njegovimi specificnimi druzbeno-kulturnimi znacilnostmi, ki se na dnevni ravni udejanjajo v okviru sporazumevanja med usluzbenci v diplomatskih in konzularnih odnosih (prim. Brglez 2011).

Zaradi heterogenosti na eni in relativne togosti na drugi strani je struktura jezika diplomacije izrazito kompleksna tudi tedaj, ko ne gre za klasicni jezik diplomatskega prava, temvec za jezik diplomacije v sirsem pomenu (prim. Brglez 2011). V tem kontekstu Udovic (2015) ugotavlja, da prevajanje diplomatskih izrazov pogosto terja veliko védenja, predvsem pa poznavanja celotnega diplomatskega korpusa, kajti pri prevajanju izrazov iz diplomacije prevajalec v ciljni jezik ne prenasa zgolj njihovega besednega pomena, temvec tudi njihovo kompleksno vsebino. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko le golo prenasanje posameznih izrazov v ciljni jezik, ne da bi s tem prenesli tudi vso vsebino, ki se skriva za izrazom, naredi vec skode kot koristi. Posledicno taksni izrazi ne koristijo nikomur: namrec z neustreznim prevodom povzrocimo pomenske sume, pa tudi prevoda, ki ne ponuja enoznacnega pomena in razumevanja, nihce ne bo uporabljal. Zato je smiselno v primerih, ko bi strokovni izraz z neposrednim prenosom v slovenscino izgubil pomensko vrednost, vztrajati pri izvirnem izrazu. Z vsakim prevodom se namrec nekaj izgubi, v jeziku diplomacije, ki pa je izrazito kompleksen, pa se lahko izgubi se veliko vec (Udovic 2015). To razmisljanje uokvirja razpravo, ki jo razvijamo v nadaljevanju.

Clanek je razdeljen na dva dela: v prvem delu oblikujemo teoretski raziskovalni aparat, na katerega se opira drugi, empiricni del, v katerem prikazujemo rezultate, ki smo jih dobili z vprasalnikom in z analizo fokusnih skupin med studenti visjih letnikov Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in studenti visjih letnikov, ki studirajo na studijskih programih Mednarodni odnosi in Evropske studije na Fakulteti za druzbene vede Univerze v Ljubljani. V zakljucku so strnjene kljucne ugotovitve ter podane smernice za nadaljnje raziskovanje besedisca in terminologije s podrocja jezika diplomacije.

1 Teoreticni okvir

S prevajanjem strokovnih besedil in tezavami, ki jih taksna besedila na razlicnih ravneh postavljajo pred prevajalce, se na Slovenskem ukvarja zelo ozek krog strokovnjakov. Eno bolj prelomnih del predstavlja knjiga Slovenska pravna terminologija od zacetkov 19. stoletja do danes, ki jo je leta 2010 napisala Mateja Jemec Tomazin. Do tedaj je bilo vprasanje strokovnega jezika obravnavano predvsem v znanstvenih clankih ali poglavjih v monografijah (prim. npr. Vidovic Muha 1989; 2000; Pogorelec 1986 itd.). Razvoj znanosti, predvsem pa ugotovitev, da se je treba s tem podrocjem natancneje znanstveno ukvarjati, sta pospesila tudi objavo rezultatov s podrocja prevajanja strokovnih besedil. Tako slovenski bibliografski sistem Cobiss po letu 2010 belezi kar nekaj znanstvenih razprav na temo prevajanja strokovnih besedil (Paolucci 2011; Zigon 2012; Mikolic Juznic 2013; Pisanski Peterlin 2014; Legar Verovnik 2014; Logar in Kalin Golob 2014; Mikolic Juznic et al. 2014; Macek 2014; Zlatnar Moe 2015 idr.), a nobena od teh se ni ukvarjala s posebnostmi in zahtevnostjo prevajanja jezika diplomacije.

Jezik diplomacije sodi med t. i. strokovne oz. specializirane jezike, za katere se v mednarodnih jezikoslovnih in prevodoslovnih sferah uveljavlja izraz languages for specific purposes oz. LSP (jeziki za posebne namene). Za te, specializirane jezike po mnenju Pichta in Draskaua (1985: 3) velja, da se jih uporablja za posebne/usmerjene namene oz. takrat, ko gre za sporocanje informacij strokovne narave, s ciljem jasnega, natancnega in ekonomicnega sporocanja. Njuno razmisljanje nadgrajuje Jemec Tomazin (2010: 82), ki pravi, da specificna terminologija terja vec kot le prevajalca z dobrim jezikovnim znanjem. Zahteva namrec »poznavalca ciljnega jezika in kulture, hkrati pa dovolj seznanjenega z izbranim podrocjem, da s prevajanjem ne povzroca dvoumnosti«. In ravno vprasanje dvoumnosti je kljucno vprasanje pri prevajanju druzboslovnih in humanisticnih konceptov (in izrazov), saj so ti zaradi svoje vecplastnosti za prevajanje izjemno zahtevni (Stolze 1999: 29ff) in vcasih celo 'neprevedljivi'.3

Jemec Tomazin (2010: 84) navaja stiri moznosti odnosa med izvirnikom in prevodom, in sicer, da (1) se termina se popolnoma ujemata; (2) je eden od terminov sirsi od drugega (a je ta ozji popolnoma integriran v sirsega); (3) da enega od terminov v drugem jeziku ni in se ga obicajno prevaja opisno ter (4) se termina se le delno prekrivata. V jeziku diplomacije naletimo na vse stiri opisane odnose, kar lahko pripisemo predvsem temu, da ima jezik diplomacije svoj specificni kod in nabor jezikovnih sredstev, resda v veliki meri povezan z mednarodnimi odnosi, a socasno so skozi zgodovino nanj vplivali tudi drugi dejavniki, kot so npr. druzbena stratifikacija, tradicija, posebnosti komunikacije v diplomaciji itd. Kot tak je jezik diplomacije z vso svojo 'zgodovinsko navlako' postal simbolicno in dejansko izjemno bogat, a hkrati izredno zahteven za prevajanje, sploh izven konteksta dolocenih kulturnospecificnih elementov, ki so mnogokrat predvsem implicitni ter kot taksni nepoznavalcu diplomatskih odnosov nejasni.

Ne glede na povedano, pa ne velja vnaprej zavreci moznosti, da bi vse izraze, ki jih pozna jezik diplomacije, prevedli v slovenski jezik. Menimo celo, da je to nujno potrebno, ce zelimo doseci razvoj strokovnega izrazja o diplomaciji v slovenskem jeziku in s tem obogatiti tudi slovenski (strokovni) jezik. A predpogoj za to je sklenitev t. i. terminoloskega dogovora (Kalin Golob 2008: 80),4 v katerem bi sodelovali tako strokovnjaki s podrocja diplomacije kot jezikoslovci.5 Namen takega dogovora je najti izraze, ki bi lahko bili obce sprejeti (med teoretiki in praktiki). Da bi bil tak izraz sprejemljiv za vse strani in uporabljan v praksi, pa mora biti (a) enopomenski, (b) zborni/knjizni, (c) custveno nezaznamovan, (c) kratek (prim. Kalin Golob 2008; Jemec Tomazin 2010: 85ff), (d) jasen ter (e) notranje in zunanje konsistenten. Slednje pomeni, da ga morajo ponotranjiti in posledicno uporabljati tako strokovnjaki kot praktiki ter tudi obca javnost, pri cemer tak izraz ne sme biti v nasprotju z drugimi sorodnimi izrazi oz. se ne sme z njimi celo pomensko prekrivati.

Strokovni jezik diplomacije je v Sloveniji se vedno v svoji zgodnji razvojni fazi, zato je izjemno pomembno, da se raziscejo kulturni in jezikovni vplivi nanj in na njegov razvoj ter se postavi osnovne smernice za smotrno, koherentno in pragmaticno primerno rabo tega jezika v praksi. V tem pogledu sta kljucna prevodoslovni in kontrastivno-jezikoslovni vidik, saj slovenska besedila ne nastajajo v brezzracnem prostoru, temvec nanje nenehno vplivajo drugi jeziki, se posebej tisti, iz katerih se prevajajo razlicne vsebine na posameznem strokovnem podrocju. Eno bistvenih vprasanj je, ali na prevajanje strokovnih in diplomatsko-kodifikacijskih izrazov poleg poznavanja obeh delovnih jezikov OZN, anglescine in francoscine, vpliva tudi kulturna blizina drugih obstojecih prevodov (v nasem primeru srbohrvaskega, nemskega in italijanskega jezika).

Zgornje vprasanje je predstavljalo izhodisce pri oblikovanju empiricne raziskave, s katero smo zeleli preveriti, ali

(a) bliznji jeziki vplivajo na uveljavljanje strokovnih izrazov v jeziku diplomacije,

(b) se mlajsa generacija, ki je v veliki meri anglofonizirana, tega zaveda ,

(c) poznavanje podrocja diplomacije vpliva na 'usedanje' dolocenih izrazov .

2 Empiricna analiza izbranih primerov

2.1 Metodologija zbiranja podatkov

Anketa6 o poznavanju in prevodnih moznosti izbranih diplomatskih izrazov je bila izvedena med 1307 studenti visjih letnikov Filozofske fakultete (Oddelek za prevajalstvo, v nadaljevanju OP) in Fakultete za druzbene vede (smer Mednarodni odnosi in Evropske studije, v nadaljevanju MO/ES) oktobra 2015. Omenjene studente smo izbrali zato, ker se njihov studij (in bodoci delokrog) pokriva z vprasanji, vezanimi na diplomatske studije in seveda tudi na strokovni jezik v diplomaciji. Pogoj za sodelovanje v anketi je bilo poznavanje podrocja mednarodnih odnosov,8 a z omejenimi kompetencami na tem podrocju, kar je pomenilo, da nihce od sodelujocih studentov se ni poslusal predmetov, vezanih na diplomacijo ali diplomatske odnose, torej razlaga izrazov iz diplomacije v sklopu predavanj in seminarjev nanje ni mogla vplivati. Zunanje vplive smo izkljucili tudi s tem, da smo anketo izvedli nenapovedano (torej se nanjo studentje niso mogli pripraviti) in v omejenem casu. Slednje je bilo izjemno pomembno, ker smo zeleli pridobiti »prve asociacije«, ki se porodijo ob posameznem izrazu iz diplomacije.

Osnovni podatki, povezani z demografijo vzorca sodelujocih, so se naslednji: povprecna starost respondentov je bila 21,94 let (modus 22 let), povprecna ocena dosedanjega studija 7,86 (modus 8). Respondente smo vprasali tudi o njihovi oceni slovenskega jezika na maturi (brez preracunavanja tock), prav tako pa tudi o njihovem zanimanju za slovenski jezik. Ti dve vprasanji sta se nam zdeli smiselni, ker vsaj okvirno govorita o tem, kaksno je znanje, zanimanje in odnos vprasanih do slovenskega jezika. Predvidevali smo, da bodo tisti z visjo oceno na maturi in z bolj izostrenim obcutkom za slovenski jezik bolj smelo in kakovostneje odgovarjali na anketna vprasanja, predvsem pa, da se bo potrdila domneva o njihovem izostrenem cutu za materinscino, torej da bodo, ce bo le mogoce, iskali ustrezne slovenske ustreznice. Rezultati so pokazali, da je bila povprecna ocena iz slovenskega jezika na maturi izjemno visoka (4,15), modus je bil 5. Prav tako se je izkazalo kot relativno visoko tudi zanimanje za slovenski jezik (povprecje 4,61, modus 5), pri cemer je 30 % respondentov dejalo, da jih slovenski jezik izjemno, 14 % pa, da jih sploh ne zanima.

Na osnovi rezultatov, ki smo jih pridobili iz vprasalnika, smo organizirali se dve fokusni skupini. Ena je na Fakulteti za druzbene vede potekala januarja 2016, druga pa na Filozofski fakulteti marca 2016. V vsaki je bilo sedem clanov, ki so razpravljali o predstavljenih (kljucnih) rezultatih. Njihova razmisljanja/stalisca so vkljucena v razpravo v razdelku, ki sledi.

2.2 Rezultati kvantitativne analize

(a) Prevajanje izraza summit diplomacy

Izraz summit diplomacy ima v jeziku diplomacije enotno oznacbo, in sicer gre za srecanje sefov vlad oz. drzav, s ciljem sprejetja okvirnih sporazumov, dogovorov itd. Klasicen sistem summit diplomacy je bil - do njegove institucionalizacije z Lizbonsko pogodbo leta 2009 - vsakokratni Evropski svet. Prav tako pa lahko z oznako summit diplomacy oznacimo srecanja G7+1, G20, zadnje podnebno srecanje v Parizu ipd. Ce povzamemo, je namen summit diplomacy, da se sefi vlad/drzav dogovorijo o okvirnem delovanju v naslednjem obdobju, kar pomeni, da ne gre za konkretne dogovore, temvec bolj za usmeritve/smernice, ki so osnova za nadaljnje dogovarjanje na nizjih ravneh.

Studentom smo za prevod izraza summit diplomacy ponudili stiri moznosti. Frekvencno porazdelitev kaze tabela 1.

Kot lahko vidimo iz tabele 1, se je vecina studentov (69 %) odlocila, da bi izraz summit diplomacy prevedla kot vrhovna diplomacija, sledijo pa prevodi diplomacija na vrhu (16,3 %), summit diplomacija (10,9 %) in vrhunska diplomacija (3,9 %). Kot razberemo iz navedenih rezultatov so studentje vecinoma presodili, da je izraz summit diplomacy mogoce prevesti v slovenski jezik, ne da bi pri tem izgubil na pomenu. Zanimivo pa je, da je pri prevajanju v celoti skoraj 70 % studentov raje kot desni uporabilo levi prilastek.

Toda tudi ce v celotnem numerusu izgleda, da obstaja veliko strinjanje za prevod z »levim prilastkom«, torej vrhovna diplomacija, pa natancnejsi vpogled v rezultate na podlagi skupinjenja (respondenti FDV vs. respondenti FF) pokaze precej drugacne rezultate (tabela 2).

Studentje OP so bili dvakrat bolj naklonjeni levemu prilastku v prevodu, kot studentje MO/ES. Ti so skoraj v enaki meri tehtali med obema oblikama. Je pa zanimiv razkorak med studenti MO/ES in OP glede uporabe izraza summit diplomacija. Ce se je med studenti MO/ES za to poimenovanje odlocila petina vseh vprasanih, pa se je med studenti OP za to obliko odlocilo le 3,9 % studentov. To lahko pojasnimo s tem, da so studenti MO/ES ze 'zaznamovani' z uporabo tega izraza, saj ga pogosto srecujejo pri predavanjih strokovnjakov, ki prihajajo iz prakse, kot tudi v pogovornem jeziku, medtem ko se s tem izrazom - po informacijah pridobljenih z njihove strani - studenti OP do izvedbe ankete niso pogosto srecali.

Kako pa je v praksi?

Ce izvzamemo Jazbeca (2009: 85), ki to obliko diplomacije oznacuje s izrazom vrhunska diplomacija,9 in Udovica (2013: 28, 191 idr.), ki uporablja izraz vrhovna diplomacija, potem lahko ugotovimo, da se v pisani in govorjeni besedi v veliki meri uporabljata predvsem dva izraza, in sicer diplomacija na vrhu in summit diplomacija. Ob tem se seveda takoj postavi vprasanje, ali v slovenscini sploh obstaja ustaljeni izraz in ali se ustaljena raba v strokovnem izrazju diplomacije spreminja ali ne. Odgovor ni enostaven. Zaplete ga Udovic (2015), ki navaja dva razloga, zakaj je prevod vrhovna diplomacija boljsi od prevoda diplomacija na vrhu. Trdi, da prvic zato, ker »je enostavnejsi«, in drugic, ker »zveni bolj slovensko ter je v skladu z njemu sorodnimi izrazi«. Na drugi strani pa ostaja dejstvo, da se Udovicev (2013) izraz 'ni prijel' in da praktiki najpogosteje uporabljajo izraz summit diplomacija, ce pa ga ze slovenijo, uporabljajo izraz z desnim prilastkom, kar je v slovenscini manj obicajno, vendar v primeru jezika diplomacije verjetno bolj sprejemljivo. To potrjuje tudi korpus Gigafida, ki za srecanja na vrhu zazna 412, medtem ko za vrhovna srecanja zazna samo 42 konkordanc.

(b) Prevajanje izraza track-two diplomacy

Ce smo pri diplomaciji na vrhu/vrhovni diplomaciji imeli relativno enostavne moznosti prevajanja izraza v slovenski jezik, se pri izrazu track-two diplomacy, ker gre za novejsi izraz, zadeve zapletejo. Izraz opisuje postopke in aktivnosti nedrzavnih akterjev, ki se vkljucujejo v diplomatske aktivnosti. V teh primerih so misljene predvsem dobrodelne oz. nevladne organizacije, ki se v meddrzavne konflikte vkljucujejo kot posredniki/mediatorji in jih skusajo (znotraj svojih sposobnosti in zmoznosti) resevati. Druga 'tezava' izraza track-two diplomacy pa se nanasa na vprasanje, ali imenovane aktivnosti sploh sodijo v okvir diplomacije in ali je taksno poimenovanje primerno. To vprasanje se pojavlja v glavnem v teoretskih razmisljanjih, ki se pri razumevanju diplomacije strogo drzijo definicije Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (1961). Ta v svojem 2. clenu pravi, da se diplomatski odnosi vzpostavljajo samo med drzavami. Ne glede na te pomisleke in predvsem zato, ker je izraz track-two diplomacy vedno bolj aktualen tudi v literaturi o diplomaciji, smo se odlocili, da preverimo, kako bi ga v slovenscino prevedli studentje. Ponudili smo jim stiri moznosti, frekvencna razdelitev pa je prikazana v tabeli 3.

Kot pokaze tabela 3, so se studentje z veliko vecino odlocili za izraz drugoravenska diplomacija (57,8 %), sledijo mu izrazi diplomacija drugega tira (21,9 %), drugotirna diplomacija (12,5 %) in track-two diplomacija (7,8 %). Enako kot v prvem primeru je levi prilastek 'premagal' desnega, pri cemer pa tokrat ne gre za popolna ekvivalenta: levi prilastek v sebi skriva se neko konotacijo, ki pa je studentje ocitno niso prepoznali. Diplomacija drugega tira namrec pomeni, da njen ustroj in aktivnosti potekajo vzporedno z diplomacijo prvega tira (tj. s klasicno drzavno diplomacijo). V razumevanju (in prevodu) ne gre za nikakrsno obliko podrejanja oz. 'manjvrednosti', temvec zgolj za vzporedno aktivnost. Za razliko od takega razumevanja pa ima izraz drugoravenska diplomacija implicitno negativno konotacijo, ki napeljuje na idejo, da je ta diplomacija manj vredna, neobicajna, predvsem pa se vzpostavi takrat, ko posamezni akterji prave ravni ne zelijo vzpostaviti. Gre torej za razumevanje, da je taka diplomacija nadomestna diplomacija, kar ni tocno. Track-two diplomacy je namrec aktivnost, ki dopolnjuje drzavno diplomacijo in je ne nadomesca.10 Kljub temu so rezultati ankete razveseljivi, glede na to, da smo, ko smo anketo pripravljali, pricakovali, da bodo studentje v veliki meri obkrozili poimenovanje drugotirna diplomacija, ki bi jezikovno (s prenosom pomena) morda celo najbolj ustrezalo angleski inacici, a bi imelo v slovenscini izjemno negativno konotacijo.

Ce primeijamo se izbore odgovorov znotraj skupin OP in MO/ES, lahko ugotovimo, da tudi v tem primeru prihaja do ocitnih razlik med skupinama, ki jih ne gre zanemariti (tabela 4).

Izraz drugotirna diplomacija je bil za studente MO/ES sprejemljivejsi kot za studente OP, medtem ko je skoraj cetrtina obeh skupin podprla idejo o tem, da bi se moral prevod glasiti diplomacija drugega tira. Velika razlika se je pokazala pri izrazu drugoravenska diplomacija, kar gre pripisati predvsem razporeditvi MO/ES med vse stiri izraze na eni ter intenzivnosti ukvarjanja s slovenskim jezikom studentov OP na drugi strani. Pri predlogu track-two diplomacija se ponovno kazejo enake znacilnosti kot pri analizi v tocki (a), in sicer, da studenti MO/ES veliko 'lazje' operirajo s tujkami ali polcitatnimi izrazi kot studentje OP. Na taksno obnasanje gotovo vplivajo znacilnosti pouka na fakulteti, kjer se studentje MO/ES pogosteje srecujejo s tujkami, ki jih potem 'napol' prevajajo sami ali to pocno praktiki, ki v okviru programov predavajo.

(c) Prevajanje izraza agremán/agreement

Agremán/agreement je dejanje drzave sprejemnice, s katerim odobri drzavi posiljateljici, da lahko v drzavi sprejemnici nekoga imenuje za veleposlanika oz. pomorskega, letalskega ali vojaskega ataseja. Glede uporabe tega izraza v praksi imamo v slovenscini veliko terminolosko zmedo. Udovic et al. (2011: 278) so v svojem clanku ugotavljali, da so razlicni slovenski prevodi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (v nadaljevanju DKDO) poimenovanje agremán/agreement razlicno slovenili, prav tako pa za ta izraz Zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS 113/2003) uporablja drugacno verzijo kot npr. Bohte in Sancin (2006) ali Simoniti (1994). To zmedo se poglablja uradni prevod DKDO, ki ga je pripravilo Ministrstvo za zunanje zadeve maja 2013, ki za oznako tega dejanja uporabi kar prevzeto besedo agreman.

To, da se je vecina respondentov odlocila za prevod soglasje, ni presenetljivo, gre pa odlocitev pripisati dvema razlogoma. Prvi je ta, da je v medijskem jeziku izraz soglasje za dodelitev agremána/agreementa skorajda splosno sprejet, kot tudi, da izraz soglasje za to dejanje uporabljajo tudi strokovnjaki s podrocja diplomacije. Drugi razlog pa tici v dejstvu , da je razlika med soglasjem inprivolitvijo bolj teoreticna kot prakticna. SSKJ razlaga soglasje kot »[p]ozitivno mnenje, odgovor glede uresnicitve cesa; dati soglasje [...]«, glagol privoliti pa »z besedo, kretnjo izraziti, da se uresnicitvi cesa, kar navadno zadeva osebek, ne nasprotuje«. Skratka, v obeh primerih je rezultat pozitivno mnenje o neki zadevi. A SSKJ ponuja tudi sposojenko agrema, ki jo pojasnjuje kot »privolitev vlade, da se kdo pri njej imenuje za diplomatskega zastopnika: vlada je dala agrema za novega poslanika«. Ne glede na zmedo pa je v mednarodnih odnosih jasno, da bi morali na tem mestu pisati privolitev/odobritev in ne soglasje, kajti v diplomaciji in mednarodnih odnosih ga razumemo veliko sirse kot privolitev/odobritev; pri soglasju pa gre lahko tudi za ne-odsotnost nasprotovanja, medtem ko je privolitev aktivna dejavnost drzave. Poznavajoc tematike iz diplomacije vemo, da se privolitev daje neposredno, zavrnitev pa tacite. Zato menimo, da bi bil najboljsi prevod privolitev oz. odobritev (prim. tudi Udovic et al. 2011).11

Tudi v tem primeru se je pokazala podobna praksa kot v obeh dosedanjih. Velika vecina studentov obeh fakultet se je odlocila za izraz soglasje, sedmina studentov za izraz privolitev, najvecji razkorak pa se je pojavil pri sposojenki agreman, kjer zeva med obema skupinama velik prepad: za izraz agreman se je odlocila cetrtina studentov MO/ES in le 1,3 % studentov OP. Razliko, podobno kot v prejsnjih primerih, lahko pojasnimo z vplivom studijskega procesa in uporabe tujih strokovnih poimenovanj na FDV. Izraz agreman se namrec izjemno pogosto pojavlja tako v predavalnicah na FDV kot tudi v strokovni in znanstveni literaturi, medtem ko ga studentje FF skorajda se niso srecali oz. ga sploh ne poznajo. Zato so med razlicnimi ponujenimi moznostmi izbrali tisto, ki se jim je zdela najboljsa oz. najbolj 'slovenska'.

(d) Prevajanje izraza ceremonial

Prevajanje izraza (diplomatski) ceremonial je zahtevno, ne samo zato, ker terja poznavanje ustroja diplomacije, ampak tudi zato, ker je prva asociacija na njegovo slovensko inacico zavajajoca. Strokovno gledano je namrec ceremonial veliko sirsi od samega protokola, ki ga obicajno razumemo kot pravila obnasanja.12 SSKJ ceremonial pojasnjuje kot »predpise zapotek slavnosti, obredov ali za vedenjepri njih«, medtem ko protokol razlaga kot »uradna in druzabna pravila za medsebojne stike uradnih predstavnikov drzav«. S strokovnega vidika sta obe razlagi preozki. Ceremonial namrec ne doloca le predpisov za potek slavij, obedov itd., temvec vse diplomatsko obnasanje, tj. obnasanje v stikih z razlicnimi predstavniki drzav. Na drugi strani pa je izrazprotokol sirsi od ceremoniala, saj poleg pravil obnasanja obsega tudi vso pisno - uradno in neuradno - korespondenco, ki poteka znotraj obcevanja v diplomaciji; ta je namrec ceremonialno urejena, zavezana strogim pravilom, predvsem pa ima ne glede na cas in prostor standardizirane znacilnosti.

Tabela 7 prikazuje pogled respondentov na mozne prevode izraza ceremonial. Kot je razvidno iz tabele, se je vec kot 60 % vseh respondentov odlocilo, da izraz ceremonial prevedejo kot protokol, skoraj 21 % je besedo prevzelo in jo 'le' razsirilo s slovenskim »j«, medtem ko se je 15,5 % respondentov odlocilo za sposojenko ceremonial. A kot v prejsnjih primerih, se tudi v tem pokaze vpliv studijskega procesa na izbor najbolj primernega izraza (tabela 8).

Iz tabele 8 lahko ugotovimo, da so se studentje MO/ES vecinoma tretjinsko odlocali za vsako od ponujenih moznosti, medtem ko se je stiri petine studentov OP odlocilo, da izraz ceremonial prevede kot protokol, 10,5 % kot ceremonijal in 9,2 % kot ceremonial. Tudi v tem primeru lahko ugotovimo, da so studentje OP izraz ceremonial slovenili skladno z lastno predstavo o tem, da je protokol slovenska inacica za ceremonial. Na drugi strani pa odgovori studentov MO/ES ponovno potrjujejo, da je vecina od njih med studijskim procesom ze veckrat slisala za to, da je protokol nekaj drugega kot ceremonial, tezave so imeli le pri odlocitvi, kako bi besedo zapisali, z »j« ali brez, torej kot privzeto besedo ali kot sposojenko.

(e) Prevajanje izraza letter of credence/accreditation, lettres de creance

Ta izraz v slovenscino najpogosteje (tako praktiki kot teoretiki) prevajajo kot akreditiv. Gre za potrdilo, ki ga veleposlanik izroci sefu drzave sprejemnice ob nastopu svoje sluzbe v drzavi sprejemnici. Pri odlocanju o tem, katere prevode naj ponudimo respondentom v anketi, smo se osredinili na ugotovitve Udovica et al. (2011: 280), kjer beremo, da se v slovenscini za naveden izraz pojavljajo trije enakovredni izrazi, in sicer akreditivno pismo, poverilno pismo in (kar so predlagali avtorji citirane razprave) poverilnica.1 Po mnenju avtorjev (prav tam) je poimenovanje akreditivno pismo najbolj neprimerno, saj se v njem kazejo interference s francoskim in angleskim jezikom (kot operativnima jezikoma diplomacije), poleg tega pa tudi s hrvaskim jezikom (v katerem je izsel nam 'najblizji' prevod DKDO), najboljsi prevod pa poverilnica, saj [pri poverilnicah]

ne gre (vec) za 'pisma', ampak za potrdilo, da je posameznik napoten na mesto vodje misije. To potrdilo ima sicer se vedno ustaljeno obliko, vendar se bo v prihodnosti tudi njegova oblika, predvsem zaradi sodobnejsih oblik komunikacije, verjetno se spremenila. Poleg tega pa v slovenski stilistiki prevladuje nacelo izogibanja gostobesednosti, zato predlagamo izogibanje vecbesednemu poimenovanju, kadar enobesedno pomensko zadosca, kar velja tudi za nas primer (prav tam).

Glede na navedeno smo predvidevali, da se bodo respondenti vecinsko odlocali za izbor izrazov, ki bodo imeli v svoji sestavi besedo »pismo«, saj se bodo v veliki meri naslanjali na original. Sklepanje se je tudi tokrat potrdilo (tabela 9).

Tabela 9 kaze, da so se respondenti v veliki meri odlocali med izrazoma akreditivno pismo in poverilno pismo, saj se je zanju odlocilo skoraj 80 % studentov, medtem ko se je 'le' petina odlocila za izraz poverilnica. Kljub temu pa se je pokazala tendenca k slovenjenju, saj je 64,6 % vprasanih izbralo prevod (poverilno pismo, poverilnica) in ne polcitatne besede (akreditivno pismo). Zanimivo pa je tudi, da v tem primeru skorajda ni odstopanja med studenti OP in MO/ES. Kot je prikazano v tabeli 10, so odstotki med obema skupinama respondentov razporejeni priblizno enako.

Vecje odstopanje je zaznati le pri izrazu poverilnica. Za tak prevod izraza se je odlocilo 8 % vec respondentov MO/ES kot OP. Razlog za to je tudi tokrat verjetno v dejstvu , da studentje MO/ES bolje poznajo izrazje s podrocja diplomacije.

(e) Prevajanje izraza special mission14

Poskus iskanja najboljsega prevoda izraza special mission je bil zadnja naloga v tem razdelku anketnega vprasalnika. Specialna misija, kot je strokovno uveljavljen izraz, je namrec misija, ki je odposlana na neko obmocje zato, da izvede doloceno aktivnost, dejavnost oz. opravi doloceno delo. Na njej ni »nic posebnega«, njena glavna znacilnost je, da je t. i. izredna misija,15 ki traja krajsi cas in izvaja konkretno nalogo, ki ji je poverjena. O takih misijah je bila celo sprejeta konvencija, ki doloca njihove temeljne znacilnosti, pristojnosti in tudi omejitve.16 Glede na to, da SSKJ kot sopomenko za misijo predlaga odposlanstvo, smo respondentom ponudili tri moznosti prevoda izraza special mission, kar prikazuje tabela 11.

Razdelitev med odgovori je izrazito asimetricna. 51,6 % respondentov se je odlocilo za popolno slovenjenje izraza special mission, medtem ko se je 44,5 % odlocilo le za slovenjenje pridevnika special (v posebna), samostalnik mission pa so pustili v izvomi obliki. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se je le 3,9 % respondentov odlocilo za sposojenko specialna misija. Razdelitev znotraj skupin respondentov je bila naslednja (tabela 12):

Zanimivo je, da se je za popolno slovenjenje izraza specialna misija odlocilo vec studentov MO/ES kot studentov OP, na drugi strani pa se je vec studentov OP kot MO/ ES odlocilo za slovenjenje pridevniskega dela izraza specialna misija, medtem ko je samostalnik le privzel slovensko obliko (prenos v ciljni jezik). Ta primer je poseben tudi z vidika vpliva pedagoskega procesa na poznavanje strokovnih izrazov, saj predstavlja izjemo in odstopa od pravila, ki smo ga opazili v prejsnjih primerih, tj. da dosedanji pedagoski proces (predvsem na FDV) vpliva na poznavanje strokovnega/ uporabljanega izrazoslovja, ki potem posredno vpliva tudi na zeljo/interes po slovenjenju strokovnih izrazov.

2.3 Rezultati kvalitativne analize

Vse sodelujoce respondente smo v kvalitativnem delu ankete povprasali tudi o pojasnilih, razlagah t. i. 'neprevedljivih' izrazov v diplomaciji. Gre za izraze, ki se v znanstveni in strokovni javnosti uporabljajo v originalni obliki, saj so le kot taki enopomenski, jasni ter notranje in zunanje koherentni. Zato je v takih primerih, ko gre za tehtanje med »stroko« in »jezikom«, izbor »stroke« edina prava in utemeljena moznost. Izrazi, ki smo jih kot 'neprevedljive' ponudili respondentom, in jih prosili za njihova pojasnila, so prikazani in pojasnjeni v tabeli 13.

Sodelujoce smo prosili, da v slovenscini cimbolj natancno in zgosceno pojasnijo izraze, ki smo jih mi prikazali v zgornji tabeli. Ugotovitve so bile delno pricakovane. Prvic, na ta del ankete je odgovorilo vec studentov MO/ES kot OP, kar lahko pripisemo dejstvu, da so se studentje MO/ES v casu svojega studija obcasno ze srecevali s temi izrazi, medtem ko se studentje OP s temi izrazi v casu svojega studija skorajda ne srecujejo. Druga ugotovitev je bila, da tudi studentje MO/ES, ki so odgovorili na ta del vprasalnika, v veliki vecini niso natancno opisali navedenih izrazov, kar pomeni, da so jih sicer poznali, niso pa jih razumeli, kaj sele, da bi bili sposobni najti ustrezno slovensko inacico ali vsaj prepricljivo, logicno razlago navedenih izrazov. Tretja ugotovitev, ki se je pojavila na podlagi natancne analize vseh odgovorov, je bila, da so navedeni izrazi po mnenju studentov neprevedljivi. Poleg nerazumevanja izrazov studentje niso znali navesti nobene slovenske inacice ali vsaj priblizno sorodnega izraza. Edini primer, kjer se je nekaj studentov 'izkazalo' z jezikovnim (a ne vsebinskim!) poznavanjem tematike je bil izraz persona non grata, ki ga je kar nekaj studentov prevedlo v nezazelena oseba, vendar pa nihce od anketirancev izraza ni natancneje razlozil. V tabeli 14 navajamo nekaj najbolj 'zgresenih' navedb respondentov.

3 Razprava in zakljucek

Empiricna analiza odgovorov anketirancev je pokazala, da je jezik diplomacije izredno zahteven, saj terja ne samo poznavanje pomena, ampak predvsem uvid v celoten zgodovinski razvoj diplomacije. Poleg tega je raziskava pokazala se naslednje:

(a) studentje MO/ES in OP so premalo seznanjeni s strokovnimi izrazi s podrocja diplomacije. Cetudi imajo v casu svojega studija nekaj predmetov, ki se dotaknejo besedisca diplomacije, pa je to vsekakor premalo.17 Zato bi veljalo razmisliti, da bi obe fakulteti, ki sta nosilki programov, morebiti pripravili medfakultetne module, ki bi omogocili oplajanje znanja o izrazoslovju iz diplomatskih studij. To bi gotovo prispevalo tudi k dvigu jezikovne kulture med studenti in k uveljavljanju strokovnega izrazoslovja v diplomatskih studijah;

(b) studentje obeh studijskih smeri so pod izrazitim vplivom anglescine, zato tudi prevode strokovnih izrazov prevajajo skladno z angleskim izvirnikom. Pri tem pozabljajo na posebnosti slovenscine (kot npr. vecja zazelenost levega prilastka, izogibanje gostobesednosti itd.),18 kar gotovo skoduje razvoju besedisca na podrocju diplomatskih studij. Glede na to, da so sedanji studentje bodoci delodajalci in strokovnjaki s podrocij, je treba vzgojo k jezikovni kulturi zaceti ze sedaj. To, da ima anglescina velik vpliv, se je pokazalo tudi v okviru razprave v fokusni skupini, kot so sodelujoci 'priznali', da se jim zdi, da izraz poverilno pismo veliko bolj ustreza izvornemu izrazu kot izraz poverilnica. Tej so bolj pripisali znacaj 'postnega listka', tj. tistega potrdila, ki ga na posti dobis, ko posljes pismo s povratnico;

(c) studentje MO/ES redkeje slovenijo izraze s podrocja diplomacije, studentje OP pa to pocnejo zelo pogosto. Razlog za to lahko iscemo v studijskem procesu OP, ki skusa studentom privzgojiti skrb za karseda visoko jezikovno kulturo prevodov. To je sicer pravilen pristop, a paziti je treba, da slovenjenje ne gre na skodo izvirnega izraza. Cetudi so nekateri clani fokusne skupine OP dejali, da bi se lazje izognili slovenjenju 'na silo', ce bi bolj poznali tematiko, se studentje MO/ES s tem niso strinjali, kajti, kot so izpostavili, »bi potem najverjetneje uporabljali kar izvirne oz. slabo poslovenjene izraze, ker bi bilo tako enostavneje«. S tem se je potrdilo nase razmisljanje, da na studente in njihovo razumevanje ter uporabo izrazov s podrocja diplomacije précej vpliva pedagoski procès ter srecevanje s izrazi s podrocja diplomacije v studijskem ctivu in praksi.

Vse nasteto vodi do zakljucka, da bi morali strokovni jezik diplomacije, ki je na Slovenskem v nastajanju, izcistiti ter ga cimprej standardizirati, saj bi se tako izognili moznostim, da bi vsak po svoje prevajal dolocene strokovne izraze. Tu je gotovo se veliko dela, ki caka tako jezikoslovce kot strokovnjake s podrocja diplomacije. A kljucno bi bilo, da bi tudi pristojne institucije pristopile k oblikovanju enotnega terminoloskega dogovora. Zal na tem podrocju se vedno primanjkljaj, kar gre pripisati predvsem dejstvu, da postaja diplomacija vedno bolj globalizirana in tak postaja tudi njen jezik. Posledicno praktiki ne cutijo 'potrebe' po ustvarjanju slovenskega strokovnega jezika diplomacije. In cetudi Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 (Ur. l. RS 62/13)19 v tocki 2.1.8 in poznejsih tockah deklarativno obeta veliko, je bilo v praksi do sedaj narejenega bore malo. Menimo namrec, da je naloga drzave, da spodbuja razvoj in uveljavljanje slovenscine v strokovnem izrazju in to se v casu formiranja strokovnega jezika, kajti ko se doloceni izrazi ze uveljavijo je manevrskega prostora za njihovo nadomescanje z boljsimi izrazi veliko manj. Glede na to, da se je na Slovenskem proces prevajanja izrazov jezika diplomacije zacel sele v zadnjih letih, je se cas za obrat v bolj smelo jezikovno politiko na tem podrocju. Cez desetletje ali vec bo namrec za kakrsen koli resnejsi poseg prepozno.

Footnote

1 Za vse komentarje pri nastajanju te raziskave in razprave se zahvaljujem zasl. prof. dr. Tomu Koroscu.

2 Razlika med izrazoma jezik diplomacije in diplomatski jezik je izjemno pomembna, zato se v tem delu strogo drzimo izraza jezik diplomacije, saj gre pri slednjem za ubesedovanje strokovnega jezika, medtem ko izraz diplomatski jezik jeziku pripisuje neko znacilnost, tj. posrednost, medvrsticnost, dvoumnost ipd. Zanimivo je, da Udovic idr. (2011) v svoji analizi niso uporabljali tega izraza, ampak so uporabljali izraz diplomatski jezik. O podobni analogiji med jezikom prava in pravnim jezikom prim. Jemec Tomazin (2010).

3 Eden takih neposrecenih prevodov, ki se je pojavil v zadnjem casu, je prevod besede »to twit«; nekateri so ga namrec v slovenscino prenesli kot »civkanje«. Ne samo, da se ta izraz ni prijel, njegova uporaba vcasih sprozi celo salve smeha v druzbi, kjer je uporabljen. Kot lahko vidimo, je bil v tem primeru prevod oz. kalk izrazito neustrezen.

4 Terminoloski dogovor je bil predpogoj za nastanek t. i. Koroscevega vojaskega slovarja.

5 V okviru Sluzbe vlade za evropske zadeve so pred leti vzpostavili sistem potrjevanja terminologije s podrocja Evropske unije, ki bi se prenasala v slovenski pravni red (Jemec Tomazin 2010: 34).

6 Anketa je bila izvedena za potrebe nastanka tega clanka.

7 Vprasalnik je izpolnilo 52 studentov s Fakultete za druzbene vede in 78 s Filozofske fakultete.

8 Studentje Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete se z obravnavanjem mednarodnih organizacij prvic srecajo v tretjem letniku studija pri predmetu Osnovne prevajalske kompetence II, ki je sestavljen iz predmetov Uvod v mednarodne organizacije in Tolmacenje za prevajalce, studentje FDV pa se s tem podrocjem srecajo veckrat, najprej v prvem letniku studija.

9 Tudi Korosec (2016) se bolj ogreva za izraz vrhunska diplomacija. Svojo odlocitev utemeljuje s - po njegovem mnenju - podobnim izrazom iz Vojaskega slovarja, tj. vrhunski lovci.

10 Korosec (2016) je za to vrsto diplomacije predlagal prevod vzporedna diplomacija. Cetudi se na prvi pogled zdi, da se predlog oddaljuje od izvirnika, pa bi veljalo o njem tehtno premisliti, saj je vsebinsko blizu originalnemu izrazu.

11 Benedetti (2008: 78) uporablja izraz privolitev ali agrema.

12 V strokovnem jeziku izraz protokol pogosto nadomestimo tudi z izrazom etiketa (prim. Udovic idr. 2011).

13 Benedetti (2008: 78) uporablja izraz akreditivno pismo oz. poverilnica.

14 Korosec (2016) predlaga prevod izredno odposlanstvo, ki bi lahko nadomestil do sedaj uveljavljene izraze.

15 Diplomatsko obcevanje loci med rednimi (to so npr. klasicna veleposlanistva) in izrednimi misijami.

16 Konvencija o specialnih misijah je bila sprejeta leta 1969, v veljavo je vstopila leta 1985. Ob tem velja poudariti, da je v objavi v Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi (st. 19, str. 310ff) ta konvencija prevedena kot Konvencija o posebnih misijah; v uradnem prevodu MZZ, ki je izsel v knjigi Diplomatsko pravo - izbrane konvencije, je ime konvencije prevedeno kot Konvencija o specialnih misijah, medtem ko je izraz special mission preveden kotposebna misija (prim. Simoniti et al. 2015: 379ff).

17 Jazbec (2009: 228) ugotavlja, da se non paper uporablja predvsem takrat, ko gre za kocljivo zadevo, praviloma stalisce, ki drzavi sprejemnici ne bo vsec. Zadnji viden primer non paperja je bil azerbajdzanski non paper, ki je v OZN zaokrozil v casu druge slovenske kandidature za nestalno clanstvo v Varnostnem svetu.

18 De Magalhaes (1988: 41) poudarja, da so se suvereni vedno prerekali, kdo bo na sporazumu podpisan prvi. Da bi resili to zadevo, so v diplomaciji izumili institucijo alternata, ki obstaja se danes. Resda nima nobene prakticne vrednosti, ima pa izjemno simbolno vrednost.

19 Uveljavil jo je ameriski drzavni sekretar Henry Kissinger.

20 Za bout de papier je znacilno, da vsebuje samo datum in nobenih drugih oznak (Jazbec 2009: 228).

17 'Olajsevalna' okoliscina je, da so studentje MO/ES ta vprasalnik izpolnjevali preden so poslusali predmet Diplomatski in konzularni odnosi, ki se specificno ukvarja tudi s poimenovanji dolocenih izrazov iz diplomacije.

18 Doloceni primeri, ki bi lahko sluzili za okvir razvijanja in oblikovanja slovenske terminologije v jeziku diplomacije, so analizirani v Vidovic Muha (2015) in Trupej (2015).

19 K temu bi gotovo pripomogla tudi usklajena jezikovna politika na podrocju visokega solstva, ki bi nasla neko sozitje med vse vecjo uporabo angleskega jezika na obcasno skodo slovenskega jezika (vec o tem v Kalin Golob idr. 2013).

References

VIRI IN LITERATURA

Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, 1961. Splet.

Konvencija o specialnih misijah, 1969 (UR. L. RS - MP st. 19).

Zakon o zunanjih zadevah, 2003. (UR. L. RS 113/2003).

Tomo KOROSEC, 2016. Razgovor avtorja z zasl. prof. dr. Tomom Koroscem. Ljubljana, 26. maj 2016 in 5. julij 2016.

Ksenja BENEDETTI, 2008: Protokol, simfonija forme. Ljubljana: GV Zalozba.

Borut BOHTE, Vasilka SANCIN, 2006: Diplomatsko in konzularno pravo. Ljubljana: CZ.

Milan BRGLEZ, 2011: K slovenskim diplomatskim studijam. Teorija in praksa 48/3. 545-61.

Jose Calvet DE MAGALHAES, 1988: The pure concept of Diplomacy. New York: Greenwood Press.

Milan JAZBEC, 2009: Osnove diplomacije. Ljubljana: FDV.

Mateja JEMEC TOMAZIN, 2010: Slovenska pravna terminologija: Od zacetkov v 19. stoletju do danes. Ljubljana: Zalozba ZRC SAZU.

Monika KALIN GOLOB, 2008: Jezikovnokulturni pristop h knjizni slovenscini. Ljubljana: FDV

Monika KALIN GOLOB, Gaja CERV, Marko STABEJ, Mojca STRITAR, 2013: Jezikovna politika slovenskega visokega solstva: stalisca do rabe jezikov in priporocila za njeno urejanje. Slavisticna revija 61/2. 395-410.

Natasa LOGAR, Monika KALIN GOLOB, 2014: Jezikovne kompetence za medkulturno komuniciranje: pravnik lingvist. Teorija in praksa 51/4. 555-67.

Tina LENGAR VEROVNIK, 2014: Razvidni in prikriti vplivi nacela skladnosti izvirnika in prevoda v prevodnih besedilih pri Evropski komisiji. Teorija in praksa 51/4. 568-82.

Amalija MACEK, 2014: Tolmacenje v Evropski uniji: slovenske izkusnje deset let pozneje. Teorija in praksa 51/4. 654-69.

Tamara MIKOLIC JUZNIC, 2013: Bridging a grammar gap with explication: A case study of the nominalized infinitive. Across languages and cultures 14/1. 75-98.

Tamara MIKOLIC JUZNIC, Tanja ZIGON, Marija ZLATNAR MOE, 2014: Visoka jezikovna kompetenca v maternem jeziku kot temelj uspesne vecjezicnosti v Evropski uniji. Teorija in praksa 51/4. 636-53.

Sandro PAOLUCCI, 2011: The problem of equivalence in translating legal texts. Lebende Sprachen 56/1. 87-99.

Heribert PICHT, Jennifer DRASKAU, 1985: Terminology: An Introduction. Guildford: University of Surrey.

Agnes PISANSKI PETERLIN, 2014: Academic discourse in translation: trainee translators' performance, experience and perception of rhetorical conventions. English for Specific Purposes 36. 60-73.

Breda PODGORELEC, 1986: Znanstveno besedilo, njegove jezikoslovne prvine in slog. Slovenski jezik v znanosti 1. Zbornikprispevkov. Ur. A. Vidovic Muha. Ljubljana: ZIFF. 11-22.

Iztok SIMONITI, 1994: Diplomatsko pravo. Ljubljana: FDV.

Iztok SIMONITi, ur., 2015: Diplomatsko pravo: Izbrane konvencije. Splet.

Radegundis STOLZE, 1999: Die Fachübersetzung: Eine Einführung. Tübingen: Gunter Narr Verlag.

Janko TRUPEJ, 2015: Strategije za podnaslovno prevajanje profanosti v slovenscino. Slavisticna revija 63/1. 17-28.

Bostjan UDOVIC, 2013: Zgodovina (gospodarske) diplomacije. Ljubljana: ZIFF.

_____, 2015. Zapiski za predavanja Mednarodne organizacije. Marec, 2015. Ljubljana: FF.